KO GORJANSKI PLANINCI »ZAIDEJO« V BOHINJ
Včasih v Gorjah rečejo, da za v Bohinj nujno potrebuješ potni list ali pa osebno izkaznico. No, nas so v soboto, 5. 4. 2025, vanj spustili kar brez dokumentov. Naše potovanje do Bohinjske Bistrice smo začeli za železniški postaji Bled – Jezero, od koder smo se ob 8.28. z vlakom odpravili na pot. Vsaj mislili smo, da se bomo. Ker pa je vlak imel zamudo, smo se na pot odpravili skoraj uro kasneje in po 20 minutni vožnji smo na Bohinjsko Bistrico prispeli okoli 9.40. Od tam smo pot proti našemu cilju nadaljevali peš. Najprej smo se po kolesarski poti odpravili do vasice Brod, ki leži pod vznožjem Rudnice, na katero smo se povzpeli. Na koncu vasi smo zavili na široko gozdno pot, ki se je začela strmo vzpenjati. Kmalu smo prišli do razpotja. Levo je vodila pot čez Široko polico, desno pa Direktna pot na Rudnico. Ker je večino otrok želelo desno, smo nadaljevali po Direktni poti. Kot že ime pove, je pot direktna, kar pomeni, da je bila precej strma in tudi vroča. To je nekatere malce presenetilo. Na vrh smo prispeli okoli 12.00 in se takoj lotili malice, saj smo bili že zares lačni in zelo, zelo žejni. Ogledali smo si lep razgled, naredili skupinsko sliko in se počasi odpravili na drugo stran Bohinjske doline, na Ribčev Laz. Upali smo, da bomo pred vrnitvijo lahko šli še na sladoled, ampak nam zaradi jutranje zamude vlaka na žalost ni uspelo. Zadovoljni in polni lepih spominov iz Bohinja smo se vkrcali na avtobus in se odpeljali na Bled, kjer so nas že čakali starši.
